Nekdanjo oranžerijo je leta 1852 zgradil arhitekt Firmin Bourgeois, dokončal pa jo je njegov naslednik Ludovico Visconti, da bi v njej hranil pomarančevce v vrtovih Tuileries. Dolga kamnita škatla, ki je bila na jugu (na strani Sene) zastekljena, na severu (na strani vrta) pa slepa, je bila trezno okrašena - kot se za utilitarno stavbo spodobi -, vendar v skladu s klasičnim arhitekturnim repertoarjem in bližino trga Concorde in palače Tuileries (zdaj porušene).
V času tretje republike so jo uporabljali kot skladišče opreme, izpitno sobo, nastanitev za mobilizirane vojake in večnamenski prostor za športne prireditve. Leta 1921 je bila dokončno dodeljena oddelku za likovno umetnost, ki jo je, tako kot sosednji Jeu de Paume, uvrstil v sklop Luksemburškega muzeja, predhodnika Nacionalnega muzeja moderne umetnosti (Musée National d'Art Moderne).
