Lola Amaria, rojena 30. julija 1977 v Džakarti, je svojo kariero začela kot igralka, ki je sodelovala z vodilnimi indonezijskimi režiserji in v različnih azijskih koprodukcijah. Njen prvi celovečerec BETINA (2006) je prejel nagrado NETPAC na azijskem filmskem festivalu Jogja-NETPAC. Njen drugi celovečerec, SUNDAY MORNING IN VICTORIA PARK (2009), je bil nominiran za najboljši film jugovzhodne Azije na mednarodnem filmskem festivalu Cinemanila 2010, prejel je nagrado Silver Hanoman na azijskem filmskem festivalu Jogja-NETPAC ter devet nominacij in nagrado za najboljšo montažo na Festivalu filma v Indoneziji, indonezijskem ekvivalentu oskarjev. Lola je režirala in producirala tudi film Omnibus SANUBARI JAKARTA (2012), ki je bil nominiran za nagrado Maya. Še naprej producira in režira po vsej državi odmevne filme, med drugim o politiki moči in seksu v filmu KRAJINA BREZ UŠESTI (2014), o visoki stopnji umrljivosti mater na vzhodnem otoku Indonezije v filmu INERIE (2014), o invalidnosti v filmu JINGGA (2016), lepote arhipelaga Komodo, izpostavljene v filmu LABUAN HATI (2017), zgodbo o petih zapovedih Pancasile v filmu LIMA (2018), njen najnovejši celovečerec pa v filmu 6 pripoveduje o indonezijski pajkici Aries Susanti in njeni plezalni karieri.9 SEKUND (2019). EKSIL (2022) je njen prvi dokumentarni film v vlogi režiserke.
Njen film je poklon stotinam indonezijskih študentov, ki so pobegnili iz Sovjetske zveze in Kitajske, zaradi česar so morali v izgnanstvo v evropske države brez statusa. Čeprav so se pred več desetletji selili med Nizozemsko, Češko, Švedsko, Nemčijo in Indonezijo, jim Lola Amaria daje glas, da se lahko spomnijo dogodkov, ki so spremenili njihovo usodo, in poskušajo najti način, da bi se počutili doma.
To je življenjska zgodba, ki temelji na travmi, pravici do nacionalne identitete in iskanju domovine v srce parajočih spominih, ki jih je ohranila skupina zavrženih intelektualcev.
Lola Amaria pojasnjuje: "Zame je bila šola nekoč institucija, ki je uspela prenesti strah na vse generacije, ki so sedele v njenih učilnicah. Bila sem ena izmed njih, 'slepa' in 'invalidna'. Spomnim se, da je moral v osnovni šoli vsak učenec enkrat na leto gledati film 'Pengkhianatan G30S PKI', propagandni film o tem, kako zlobna je indonezijska komunistična partija, ker se je uprla vladi in jo je bilo treba izkoreniniti do korenin. Vsi indonezijski učenci so takrat doživeli enak psihološki "napad": množični strah zaradi nasilja, prikazanega na platnu. Z odkrivanjem resnice sem se želel boriti proti tem občutkom. Eno od mojih zanimivih odkritij je bilo življenje političnih izgnancev v tujini, ki niso želeli priznati nove Soehartove vlade. Po naključju sem imel leta 2013 priložnost spoznati enega od njih, ki me je spodbudil k dveletnemu raziskovanju. Oborožen z rezultati te raziskave sem se leta 2015 odločil začeti filmski projekt EKSIL. Številna dejstva so mi odprla oči in um. S tem dokumentarnim filmom želim z javnostjo, vključno z mojo generacijo, deliti, kako se boriti proti tej zapuščini strahu, tako da bom delil to, kar sem odkril med svojim raziskovanjem in procesom nastajanja tega filma. Redki arhivski posnetki, animirane rekonstrukcije in pričevanja izgnancev iz prve roke želijo ponazoriti spomenik nasilja, ki je povzročil strahove, ki se prenašajo iz generacij v generacije. V letih snemanja so se protagonisti počasi starali in umirali, zato je ta film zadnji poskus, da bi njihovi glasovi zapolnili manjkajoči del temne zgodovine, pomembne za potek nacionalne literature."
Datumi in časovni razpored
Od 13. september 2024 Ob 14. september 2024
Rezervacije
07 67 22 45 66
Več informacij
Srečanje ob 20. uri
