Nick Cave: umetnik, ki je uspešno prestal preizkus časa. Avstralski umetnik je že več kot 40 let našel svoje mesto v naši idealni diskografiji zaradi nespornega genija, brezmejne ustvarjalnosti in talenta, ki mu ga zavidajo mnogi. Nick Cave, ki se je uveljavil z zasedbami The Birthday Party, The Bad Seeds, kot samostojni umetnik, z Grindermanom ali s svojim zvestim sodelavcem Warrenom Ellisom za album"Carnage", se je večkrat uveljavil tudi v svetu filma. Avstralski pevec, tekstopisec in skladatelj je bil odgovoren za številne soundtracke. Med njimi so serija"Peaky Blinders" ter filmi"The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford","Blonde" in nedavno"Back to Black".
Toda Nick Cave je tudi njegov baritonski glas, prepoznaven med tisočimi, njegove ponavljajoče se, celo obsesivne lirske teme, vključno s smrtjo, religijo, ljubeznijo in nasiljem, ter njegova nalezljiva, neverjetno radodarna in fascinantna energija v živo. Če greste enkrat na koncert Nicka Cavea, tvegate, da se okužite z virusom, in si želite to očarljivo izkušnjo podoživeti čim večkrat.
Prav to se je zgodilo številnim oboževalcem, ki so 17. novembra prišli na koncert vpariško dvorano Accor Arena. V nedeljo zvečer je avstralski umetnik izvedel zadnji koncert svoje evropske turneje"The Wild God Tour". Veliko prizorišče za 67-letnega pevca - njegovo največje pariško prizorišče doslej -, kar so nekateri oboževalci očitno obžalovali. Mnogi med njimi so ga že imeli priložnost videti v manjših dvoranah: Olympia leta 1994, Mutualité leta 2004, Casino de Paris leta 2008, Zénith de La Villette leta 2013 in 2017 ter Salle Pleyel za"Carnage" leta 2021.
Za njegov prvi koncert vAccor Areni je bila dvorana v nedeljo zvečer razprodana. Seveda so prišli redni in dolgoletni oboževalci, pa tudi mlajša generacija in številni tujci, predvsem Angleži.
Nick Cave & The Bad Seeds so v nabito polni dvorani Accor Arena nastopili ob približno 20.50. Na odru je bilo šest glasbenikov, med njimi njegov brat po rodu, nadarjeni Warren Ellis, pa tudi Colin Greenwood iz skupine Radiohead in štiri spremljevalne pevke, oblečene v gosposka oblačila z bleščicami.
Kot vedno je bil Nick Cave oblečen do zadnjega kotička: suknjič, srajca in kravata po meri, popolnoma spolirani usnjeni čevlji, lasje pa so bili spogledljivi. Prvi toni skladbe "Frogs" so odmevali po dvorani. Kmalu zatem je Nick Cave odločno zavzel oder. Neverjetno karizmatičen in blizu občinstvu je pevec hitro odšel k svojim oboževalcem v prvih vrstah. Gledalci so iztegnili roke proti umetniku, ki se jih ni okleval dotakniti in jih nekaj toplo stisniti. Nastop se je komaj začel, nekateri oboževalci pa so se že navduševali nad tornado Nicka Cavea.
Pevec in skupina The Bad Seeds so temu sledili s singlom "Wild God", istoimensko skladbo z njihovega zadnjega albuma, ki ima značaj gospel pesmi. Nick Cave je nato improviziral kot pridigar in večkrat zapeli "Bring your spirit down".
Vendar se masa postopoma spremeni in postane veliko bolj rockovska in eksplozivna, ko Nick Cave in njegovi sodelavci zapojejo opojno "O Children", pri kateri Warren Ellis igra violino, medtem ko stoji na stolu, sledi pa senzacionalna "Jubilee Street". Pesem z albumaPush the Sky Away iz leta 2013 govori o deklici Bee, pravi Nick Cave, ki je na svojih koncertih tudi izvrsten pripovedovalec zgodb, pri čemer deli spomine, tako boleče kot nežne.
Po nekaj notah, ki jih Nick Cave zaigra na klavir, se temperatura postopoma dviguje, nato pa izbruhne bes. Skače, skače in kriči v mikrofon. Pevec, ki se premika z ene strani odra na drugo, gleda svojim oboževalcem naravnost v oči in jim kaže s prstom. Nick Cave odvrže mikrofon, občinstvo pa pade v trans. Od tega trenutka dalje se je sprostila divja zver in intenzivnost je bila še nekaj časa otipljiva. Z razlogom je skupina svoj set nadaljevala z odlično skladbo "From Her to Eternity". Tudi tu je Nick Cave zgrabil za roke občinstvo v prvih vrstah in šel celo tako daleč, da se je sklonil in pokleknil na odru. Nick Cave je veliko več kot le pevec, je eden tistih redkih umetnikov, ki do popolnosti uteleša svoje pesmi. Njegov kotni obraz se mrači. Vidiš lahko jezo in nato trpljenje. "Jok, jok, jok, " večkrat ponovi očaranemu in fasciniranemu občinstvu. Pravzaprav so mu številni med njimi v nedeljo zvečer podarili cvetje. Nick Cave je prejel celo plišasto igračo. "Ne vem, kaj je to. To sem jaz," se je pošalil.
Toda Nick Cave zna v nekaj sekundah preiti iz besa v nežnost in melanholijo. Dokaz za to so nežne note ganljive pesmi "Long Dark Night", ki ji sledi vzvišena "Cinnamon Horses". Prav tako je tisti trenutek, ki je zaustavljen v času, s pronicljivo 'Bright Horses ', kjer se nas glas Nicka Cavea, pomešan z glasovi spremljevalnih pevcev in Warrena Ellisa, ki se ziblje na svojem stolu, dotakne do dna. Ne smemo pozabiti na skladbo 'I Need You', ki jo Nick Cave igra solo na klavirju. Pesem, ki jo je posvetil svoji ženi Susie, ki je bila v občinstvu.
Vendar se je mogočni rockovski zvok kmalu vrnil v polni meri, in sicer z dvema starima skladbama Nicka Cavea & The Bad Seeds: "Red Right Hand" z albuma"Let Love In" (1994) in "The Mercy Seat" z albuma"Tender Prey" (1988). Za dvig temperature v dvorani Accor Arena ni bilo potrebno veliko več, tako da si je Nick Cave moral sneti kravato.
Nick Cave je sicer v središču pozornosti, a Warren Ellis je prav tako impresiven. Avstralski multiinstrumentalist, ki že vrsto let živi v Franciji in tam tudi plačuje davke, kot se je šalil tistega večera, je neizpodbitno prisoten in se prepleta z domnevno ležernostjo. Med Nickom Caveom in Warrenom Ellisom pa je zapletenost očitna in lepo vidna.
Nick Cave & The Bad Seeds so pred odhodom z odra izvedli pesem "White Elephant " z albuma"Carnage". Ob tej priložnosti so spremljevalne pevce povabili, naj se spustijo s svojih odrov in se pridružijo pred odrom, da bi bili čim bližje občinstvu, skupaj z Nickom Caveom, ki je bil ponosen, da ga na tej turneji tako dobro spremljajo.
Skupina je z odra odšla z bučnim aplavzom. Toda predstave še ni bilo konec. Nick Cave in njegovi sodelavci so se vrnili za enkratni dodatek s štirimi skladbami. Set so nadaljevali z opojno skladbo "O Wow O Wow (How Wonderful She Is)", posvečeno Aniti Lane, nekdanji članici skupine The Bad Seeds. V poklon avstralski kantavtorici, ki je umrla leta 2021 v starosti 61 let, se na zaslonu na zadnji strani odra projicirajo slike, ki jih spremlja zvočni izvleček, v katerem je ponovno odkrit umetničin glas. Globoko lep in ganljiv.
V preteklost se vrnemo z dinamično pesmijo Papa Won't Leave You, Henry, ki ji sledi nepogrešljiva The Weeping Song. Nick Cave je kot pravi dirigent orkestra v dvorano poslal val dvignjenih rok, ki so besno in ritmično ploskale. Medtem se je Warren Ellis, oborožen z violino, vrteli na svojem stolu. Občestvo je popolno.
Po tolikšni količini energije in znoja se je Nick Cave odločil, da bo ta ognjeviti in nepozabni dvourni nastop zaključil s solo klavirsko izvedbo vzvišene skladbe "Into My Arms". Občinstvo, ki je bilo še vedno očarano, je prepevalo ob refrenu "Into my arms, oh, Lord. Into my arms ". Nick Cave se je zdel ganjen in se nas v zameno dotaknil.
S čudovitim besedilom te izjemne skladbe se je pesnik Nick Cave odločil, da nas bo zapustil s skupnim občutkom veselja, žalosti in upanja ter z besno željo, da bi čim prej videli Nicka Cavea & The Bad Seeds v živo v Parizu!
Setlista
FrogsWild GodSong of the Lake OChildren JubileeStreetFrom Her to EternityLong Dark NightCinnamon Horses TupeloConversionBright HorsesJoy INeed YouCarnageFinal Rescue AttemptRed Right HandThe Mercy SeatWhite Elephant
Opomin OWow O Wow (How Wonderful She Is)Papa Won't Leave You, HenryThe Weeping SongInto My Arms
