V soboto, 7. decembra 2024, sem imel čast biti priča zgodovinskemu trenutku: ponovnemu odprtju Notre-Dame de Paris. Po petih letih čakanja je katedrala ponovno zaživela v vsem svojem sijaju. Razsodba? Večer čustev na meji vzvišenosti, popolno ravnovesje med svetim in spektakularnim.
V notranjosti je katedrala pravi dragulj. Sijaj brezhibne beline, vitraži, v katerih prevladuje temno modra barva, leseni stoli z modernimi krivuljami, na katerih je vgraviran napis "ND" ... Vsaka podrobnost izžareva renesanso.
Akustika je izjemna, sprevod gostov pa še poveča intenzivnost trenutka. Nicolas Sarkozy in Carla Bruni sta na čelu, ko vstopi Volodimir Zelenski, pa sledijo stoječe ovacije. Nasprotno pa Donald Trump prestopi oder ob sramežljivem aplavzu.
Vse skupaj se začne z zvonjenjem zvonov Notre-Dame, kot da bi prebudili kamne, obtežene s spominom. Zunaj je monsinjor Laurent Ulrich nagovoril katedralo za obred odpiranja vrat. S kretnjo trikrat udarja po masivnem lesu, zbor pa intonira kristalni spev, ki me je dobesedno presegel. Ob tretjem udarcu se vrata odprejo. Tišina v zboru. Zgodi se čarovnija.
Tu vstopitaEmmanuel in Brigitte Macron terAnne Hidalgo, da bi zaključila balet za VIP-osebnosti. Ko so se namestili, je bil predvajan retrospektivni film, ki prikazuje dogodke, ki jih je Notre-Dame doživela od požara leta 2019 do njenega ponovnega rojstva. Glasen aplavz, diskretne solze. Tudi pariški gasilci, pravi junaki te epske zgodbe, so bili deležni zasluženega stoječega aplavza, ko so zasedli svoja mesta.
In potem je bila tu še glasba. Violina in violončelo Gautierja in Renauda Capuçona sta odmevala v neizmerni ladji. Njunemu veličastnemu nastopu je sledil slavnostni govor predsednika Macrona, ki je ta trenutek zaznamoval z resnostjo in upanjem.
Končno se začne procesija. Zastave pariških svetnikov, ki jih je oblikoval Jean-Charles de Castelbajac, korakajo skladno s skoraj epskim zborom. Vsaka zastava, najsi nosi ime "Sacré-Cœur de Montmartre" ali "Saint Denis de La Chapelle", je oda pariški zgodovini. Tu se pojavi nadškof, ki je oblečen v mojstrsko obleko in mitro, ki jo je oblikoval Jean-Charles de Castelbajac (to je kričeča modna poteza, ki ne ostane neopažena).
Eden najbolj nepozabnih trenutkov pa je bil nedvomno blagoslov in obuditev orgel. Po vsakem nadškofovem klicu (skupaj jih je bilo osem) se je instrument odzval z mogočnimi improvizacijami, kot da bi jasno in glasno oznanjal svojo vrnitev.
Preden zapustim katedralo, še zadnjič pogledam Marijo s stebra, ki je bila čudežno rešena pred požarom, in še zadnjič me preplavijo čustva. Toda še zdaleč ni konec! Zunaj nas čaka nov spektakel: zvočni in svetlobni šov, ki ga občudujem z mostu kardinala Lustigerja. Predstava se začne z liričnimi pesmimi, ki jim sledi žametni glas Clare Luciani v skladbi "La Romance de Paris". Pravo božanje za ušesne bobniče. In potem, presenečenje, presenečenje: Pharrell Williams pride s svojo legendarno skladbo "Happy" in nalezljivo dobro voljo, da bi vsi v Parizu zaplesali. Nazadnje večer zaključi Michael Canitrot z elektro setom, ki ga spremljajo svetlobne projekcije, ki sublimirajo pročelje. To je vizualna in zvočna uspešnica!
Ko sem hvaležna in polna zvezd v očeh odhajala, sem bila prepričana, da je bil ta večer pravi praznik, val enotnosti in lepote, ki se mi bo vtisnil v spomin. Notre-Dame je bila ponovno oživljena in pripravljena razsvetljevati Pariz še naslednjih tisoč let ... vsaj!
